Ključna beseda: predsedniški položaj

»Težki dnevi volitev novega predsednika republike sredi izrednih razmer, ki se dotikajo tako zdravstva kot gospodarstva in družbe nasploh, zahtevajo od nas občutek za odgovornost in spoštovanje odločitev parlamenta. Te okoliščine nam preprečujejo, da bi se izognili dolžnostim, h katerim smo poklicani. Dolžnosti morajo imeti prednost pred siceršnjimi osebnimi željami. Zavezujemo se, da bomo stremeli k ustreznemu tolmačenju pričakovanj in upanj naših sodržavljanov.«

»Kot od nekdaj izjavljam, je Mattarella jamstvo za vse. Zanesljivo gre za človeka visokega profila, ki je nad delitvami in ima avtoriteto.«

»Menim, da gre za izbor, ki ga je narekovala država sama. Vsem nam so državljani rekli, naj odložimo na stran pogajanja, ki so potekala. Ukazali so nam soglasje in izbor človeka, ki predstavlja enotnost.«

»Bal sem se že, da gre znova za dan, poln ne-jev, medtem ko imam jaz raje ja-je in predloge. Zjutraj sem si tako rekel: ustavimo se in prosimo predsednika, naj se žrtvuje in nas predstavlja še naprej. V naslednjih urah pa sem opazil, da so moj predlog prevzeli tudi drugi.«

»V tej državi nas hočejo prepričati, da med desetinami milijonov Italijanov, ki volijo desnosredinske stranke, ni nikogar, ki bi lahko dostojno zastopal državo. Delujemo v parlamentu, ki je sedemletni predsedniški mandat zabarantal za svojih sedem plač. To se mi zdi za politiko popolnoma nedostojno. Sama se imam za konservativko, a to pomeni, da konserviram ideje in pravila, ne pa funkcij in stolčkov.«

»Zato, ker smo iskali vsi skupaj eno institucionalno figuro. Namreč, ni se moglo in smelo razmišljati o tem, da bi imeli na čelu vlade in države dve tehnični figuri, ker bi potem umanjkal tisti politični, institucionalni del, ki ga je Mattarella predstavljal zelo dobro. Tudi, kako je nastopil pri izboru Draghija pri vodenju države, in kot nekdo, ki nam odgovarja v Evropi. Do danes smo ga prepoznavali kot človeka, ki je garant ustave.«

»Če imamo v državi en sam strelovod – in to v republiki, ki ni predsedniška, temveč parlamentarna – je to napaka. Še več: to je temeljna strateška napaka. Kaže na veliko šibkost tako politike kot države. Mislim, da je vsem jasno, da Italija preživlja posebej dramatično obdobje.«